Ko se je vrnila iz mesta 
le nekaj ur po odhodu, 
je videla, da so vrata druge barve, 
tako kot okna, stene, 
tudi tla niso bila ista. Niti pohištvo 
ni bilo podobno tistemu od prej. 
Pozorno si je ogledovala, 
ugotavljala spremembe, 
obračala glavo na vse strani. 
"Ali je mogoče?" 
je vprašala moškega, ki je vstopil skupaj z njo. 
"Da, zakaj ne bi bilo" 
"Kdo si?" 
"Se ne spominjaš?" 
"Ne ... reci mi."
On je izvlekel ključ, 
ji pokazal in rekel naj ga primerja 
s ključem v svoji roki. 
"Res, enaka sta, toda tvoj je mnogo starejši!" 
Obmolknil je, ona pa je zgrabila oblekico 
iz neznane shrambe, 
jo oblekla in pričela: 
"Igrala se bova ristanc? Velja?" 
Tišina, tišina, tišina

Marko Skok - Mezopotamsky