kolikokrat sem slišal reči

da so takšni kot jaz

madež na vesti človeštva

(kakor da bi človeštvo imelo vest)

a mi

veterani iz vseh izgubljenih vojn

in le nekaj dobljenih bitk

ne terjamo ničesar

ne pomirjamo se z ničemer

in prav ničesar ne pričakujemo

v nekem svojem kotičku

pišemo svoje pesmi

nepotrebne ljubezenske sonete

predolge elegične pesnitve

in nekaj podobnega kroniki nesmisla

na ljudi gledamo

(ponavadi skozi okno kavarne na vogalu)

kot na figurice podobne tistim

iz igre „človek ne jezi se“

le da

s približno desetimi milijardami polj

(med njimi je tudi nekaj minskih)

in zbiramo njihova odvržena čustva

hranimo jih po založenih žepih podzavesti

v čakanju da nekdo začuti potrebo po njih 

(kar se skoraj nikoli ne zgodi)

se delamo ravnodušne do sveta in do Boga

vedoč da nepripravljeni vstopamo

v vse naslednje bitke

brez zaklona in brez prsobrana

ah

kolikokrat sem samo slišal

da so takšni kot jaz

nepomembni mimohodci skozi tuja življenja

(kakor da obstajajo pomembni mimohodci)

a mi

utrujeni bivši mornarji

z davno potopljenih križark

in dokončno zapuščenih ledolomilcev

zares

ne terjamo ničesar

ne pomirjamo se z ničemer

in prav ničesar ne pričakujemo

in vse te grobe besede in žalitve

ki so nekoč nepojmljivo hudo bolele

sedaj potrpežljivo zlagamo v fascikel

razvrščujemo jih po času in pomenu

iz njih oblikujemo skorajda razumljive teze

in jih skrbno shranjujemo

globoko pod lastno kožo

do poslednjega diha

ali

vse dokler ne pride čas

da nekega dne objavimo

nepopolno kroniko nesmisla  

Marko Skok - Mezopotamsky