Na odpadu

samevajo

nekoč še trenutki

življenja.

Po smrti jih naložijo

na velik tovornjak

vse kar je od njih ostalo

in odvržejo,

kakor da živih

nikoli ni bilo.

Samo noge iščejo prostor

med smetmi

ko brodijo po tujih spominih

kakor bi se poslavljale

od neznancev

in jih še zadnjič pokopale.

Ko gledam njihovo zapuščino

pred recikliranjem

preden zdrobijo plašče in kape,

zvezke in peresa,

da odidejo v miru.

Z zažgano dušo v nič.

IŽ-lev