Ležiš v gnezdu iz brušenega
Damasta, steguješ brhka meča
Čez rob okvirja najinih slasti,
Na prsih se ti svetlika sled
Mojega dotika. Nagibaš glavo
Vznak in proti meni: Govori mi
Francosko, dragi, ta jezik me odpelje,
Ne razumem, samo slišim, diha v meni.
Zapojem ti Bécauda, Nathalie. Privihaš
Ustnice kakor za tisti droben postkoitalni
Poljub, ki me vedno znova preseneti,
Ker znaš biti tako nedolžna – potem,
Po tem, ko sva do razvrata francoska …
Luči mesta vdirajo skozi šipo na tvoja
Lica, strmiš nekam mimo, poslušaš,
V Rdeči trg in v sneg, v oktober,
V minljivost zavita, razkrita
V nehotno mamljivost. Et je suivait
Par ce froid dimanche
Nathalie. *



* Bécaud: Nathalie, v prevodu: In sem ji sledil tisto mrzlo nedeljo.

Aleksandra Kocmut - Kerstin