Vedno sem rada opazovala tvoje oči.

Poleti, v letnem času večnega sonca, so to oči brez oblačnega neba na najtoplejši dan.

Pomladi, v času z vonjem cvetočih rož, me spominjajo na vodo, s katero jih zalivam. Jaz dajem življenje njim, ti pa meni.

Jeseni, ko listje odmira in prekriva gozdna tla, so tvoje oči jezero sredi palete rjave, rumene in rdeče mešanice žalosti.

Pozimi, ko vse zamrzne v let, izstopajo le tvoje oči, kot tekoča voda pod zamrznjenim potokom. Živa igrivost pod mrtvo resničnostjo.

Ampak še vedno se nisem poenotila sama s sabo.

Rada bi jih videla še enkrat.

Saj veš, samo da se prepričam.

Kaja_