Svežine polno jutro,
prikrade žarek sonca
se do postelje,
kot božal mi oči in lice,
da lažje zbudil se iz sna.

Tam za visokimi gorami,
kjer vzhaja sonce
prebijajo se žarki, kot
tanke niti silijo z neba.

Pogled še skozi okna,
na pol odprtih vek oči,
v zelenju slišati je
žvrgolenje ptic,
ki v jutrih toplih,
kličejo bujenju.

Nad morjem še
meglice vztrajajo,
se umikajo, izginjajo
pred žarki sonca, ki
vstrajno se smeji z neba.

avtor: romano r.

romano