Notranje vpitje,

ali sem še sploh živo bitje?

Dlan polna obžalovanja,

skuša priti do dotika iskanja.

A tople duše niso slepe,

vidijo izkrivljenost v krvavih sklepih in kako si dlan senco temno meče.

Vpiti še zadnji kos sreče iz megle darov,

želi odvleči celo vrečo nevoščljivih okov.

Potreben je le kratek dotik ostrih bregov,

da gnila dan dlan odide domov.

Čeprav še zmeraj išče,

išče v večnosti opito prenočišče.

In vleče k reki,

kliče te z grenkim krikom k sebi.

Kot mesečnik iščeš neznano vas,

čeprav ne želiš, odhajaš od nas.

Začutiš mrzel vlažen dotik,

v trenutku te pošlje v spanec, ko prideš z njo v stik.

Plavaš po neznanem svetu,

ne upaš vratarja vprašati na katerem si planetu.

In dlan je odeta v svilo,

iz nje izrašča nemarno hudičevo krilo.

Razpre se kot perut črnega laboda,

v glavi zaskeli kot laž, ki jo izusti oproda.

Trenutek se razpre,

vidiš le nežno misel, ki stoka in umre.

In ta misel smo mi,

k sebi grabimo druge ljudi.

Sonce pa počasi veni,

ko zadnji žarek nad tem prizorom ostrmi.

Naenkrat smo vsi dlan,

naš delež svobode je za zmeraj na grobišču nostalgije pokopan.

Vranje črna krila,

pa so kar naenkrat vsa srca obkolila.

Zadnja stvar, ki se sliši,

je zadnji izdih, ki le v temi prši.

Lara Gobec