poslušam odseve na svoji gladini
vrisk jaza se potaplja med turkize
ko rastem iz dna
hlastam za zrakom dokler ne dojamem
da lahko diham tudi vodo
lahko če le hočem
vdihavam vodo
s svojimi nevidnimi škrgami
ki se širijo in ožijo
kolikor se prepustim
le kadar me kaj vznemiri
postanem smaragd
ali celo žad
takrat nikogar ne spuščam vase
ne oprime se me noben dotik
blato ne prodre
niti milimeter pod moje luske
v spominu hranim nevihte soočenj
ko so mi govorili o neki resnici
ko so iskali načine
da me zbrusijo v prah
a še vedno se lahko potopim
v katerokoli stopnjo trdote
prilagajam se bregovom
ali jih spodjedam in rušim
jih odžejam in nahranim
ali pustim
da se zapletejo v lasulje samote
diham lahko vse
celo zublje gorečih kamnov
ki razum spreminjajo v paro
Vsaka analiza bi bila kič. Ali dihaš vse, ali pa dovoliš, da ti blato zamaši škrge ...
Čestitam
Lp "filia"
Poslano:
19. 08. 2016 ob 21:43
Spremenjeno:
22. 08. 2016 ob 18:20
Hvala ti, filia!
Pesem je nastala v Mostu na Soči v okviru čepovanskega pesniškega odklopa (sprehajalna pesem z nalogo poglobiti se vase).
LP, mcv
urednica
Poslano:
23. 08. 2016 ob 17:49
Spremenjeno:
24. 08. 2016 ob 15:51
Iti iz sebe in se najti v drugih bitjih in oblikah, ki ti govorijo o tebi s še nepoznanim in neslišnim jezikom ... ti jeziki in to dihanje razplasti občutke - pesem o plavanju proti toku in zavedanju posledic, z vedenjem, da je vse tako, kot je bilo namenjeno ... čestitke,
Ana
Ana, hvala za navdihujoč komentar in črtici. Mentorji nas učite, kaj je p. s. in v kakšni vlogi ga lahko opisuje avtor ;)
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!