GLEDAM
Pred menoj se blešči
slika najinega poletja.
Gledam jo, kako pada dol
in se razsuje v tisoče razbitin.
Gledam, kako iluzija razpada
in se privid umika.
Sive stene zdaj okvirjajo
oranžen sij, ki te obkroža
kakor bleda aura.
Skoraj bi se te lahko
dotaknila.
Stisnjen si pod razbitine,
ne veš, ali boš nehal obstajati
zaradi ostrine diha
ali zaradi stekla med nama.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Almaya
- 17. 08. 2016 ob 23:55
- Prebrano 613 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 77.1
