nocoj smem pisati
nocoj cvetijo
moje pesmi
ne vem
kdaj bom spet
z besedo
razprl brst
kdaj bom poležaval
pod doječim previsom
in zalezujoč izvire
drl po pobočju
ker nocoj smem pisati
rečem
o zibel
in jo premikam v tebi
da bi omehčal
hladen stisk višav
zibel
zaženi pravljice
s krono
princesko
in golimi nogami v potoku
ker pravljice
veš
pravljice se končajo v pticah
v štirih nogah iste globeli
v tišini zlatolistega grma
ko zemlja lušči gozdove
in škržati najdejo dom
sredi vilinskih ramen
nocoj smem pisati
o očeh
z barvo pojemajočih oblakov
očeh
ki me razgrinjajo po gladkih valovih
da premagan vpijam tvoje ime
prebrano v kosteh
večnega pirata
pišem o dnevu
ki pada v skledo let
in ostaja enak
dan ko so zadrhteli velikani
se umaknila ozvezdja
in pobesneli evnuhi
dan ko je labod postal raček
in zapel o mami
in vodi v njej
dan ko so trave poletele na mars
ga nasadile
in je vesolje zadišalo po šopku zvezd
to je bil dan
ko sem prvič sedel
ob tvojem zvezku
in te skoraj prijel za roko
nocoj smem pisati
Izjemna! Bravo, Vesna.
LP
A
Moj poklon...
Lp
T.
Hvala, Andrejka, Tamara in Lara.
Lp,
Vesna.
To noč lahko pišem (naslov pesmi Pabla Nerude) sem zamenjala z nocoj smem pisati.
Pisanje, ki je dovoljenje za posebno (dopuščeno) svobodo ... ponovitve in prikazni iz različnih (knjižnih) in resnično videnih prostorov dajejo občutek, da pisanje presega življenje ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 15. 08. 2016 ob 19:36
- Prebrano 1021 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 534.4
- Število ocen: 17