Želja

Zgodilo se je.
Danes.
Tisti trenutek,
ko človek ve,
da si nečesa želi,
obenem pa pozabi kaj.
Spisala sem poezijo.
Sireno.

 

Da obudim spomin...,
da prikličem v lastno zavest,
da sem tudi sama nekoč
posedovala čisto drobne,
povsem uresničljive želje.
Dostojnost lastnega življenja?

 

Bogve...
Življenje je čudno.
Nekaj novega prinese
in marsikaj v pozabo odplakne.
Odplak ne nosiš s seboj.
Bremeni te njihova teža.

 

Prilagajaš se.
Nič se ne izide po pričakovanjih.
Soodvisen si od nevidnih niti pajčevine,
v katero si ujet.
Soodvisen od okoliščin,
predvsem pa od sebe samega.
Od priložnosti, ki se ponujajo.
Od izbir, ki jih sprejemaš.

 

Počasi in skorajda neslišno odteka.
Želja in z njo življenje.
Prilagajanje ji zašije usta.
Izbije vsakršno voljo.

 

Nekoč sem naslikala
sebe.
Preko ust je ležal mrtev fazan.
Se morda želja borila je
za preživetje?

 

Ni je več.
Ne vem je.
Ne najdem je.
Le še grenko-sladak,
retro priokus,
me občasno spomni nanjo.

 

Priznam,
krepko me plaši.
Dejstvo, da ni je več.

 

Živeti na morju?
Čemu že?
Dostojno življenje?
Komu v čast
in po kolikšni ceni?

 

Lažem si,
da sem izpopolnjena.
V čem?
V univerzalni laži?
Igram farso in čakam,
da čim hitreje mine.

 

Depresija?
Niti pod razno.
Vdanost v usodo?
Pojma nimam.

 

Proti komu ali čemu naj se borim?
Proti sistemu,
ki je tak kot je?
Proti sebi,
ki sem takšna kot sem?

 

S čim?
Z željo in njeno ceno?
Sem pripravljena kupiti in plačati?
Navkljub odrekanju,
je danes ni več tu.

 

Sedim in mečem
črne črke na papir.
Imajo smisel.
Zame, vsekakor.

 

Ima smisel moje življenje?
Dokler pišem in ustvarjam,
živim.
Zase.
Čeprav nje ni.

 

Čeprav sem se obsojena
kot milni mehurček
občasno zaletavati
v neorošene okoliške šipe.
Sodelujem.
V igri.
V pajčevini življenja.

 

Ne bom vam rekla,
da sanjajte.
Ne bom vas učila živeti.
Ne bom na vas lepila
označevalcev in ne sodila.
V lastnem življenju sem bila in še bom,
povsem neizprosen rabelj sebi.

 

Tu sem zato,
ker čakam,
da mine.
Pohlep.
Vdih.
Slo po življenju.

 

Nimam več volje
in niti ne sle po reprodukciji.
Ne vodi me iluminacijska luč.
Morda sem pa res izpopolnjena
in se nikomur ne lažem.
Želim si le trudna leči na prašna tla.
Osvoboditi um
in ponuditi telo prehranjevalni verigi.
Pa saj točno to počnem!

 

Sem bila morebiti
kdajkoli drugega deležna?
Sama sem se pustila v to zanko ujeti.
Vdihnila sem.

 

Barva?
Lahko je rdeča.
Morda pisana kot mavrica.
Črno bela za nekatere.
Sama ljubim zeleno.
Pomirja.
Zelo.

 

Nebo?
Mnogim prečudovito.
Narava?
Vredna življenja... (nekaterim)

 

Pa sem se le prebila do nje.
Do tiste drobne,
obstoječe želje.
Izgubiti se med zvezdami na nočnem nebu.

 

Nekoč sem pijana ležala
na Rimskem zidu in zrla v nebo.
Bilo je tako neskončno,
da sem se povsem izgubila v njem.
Bile so mlečne ceste...
in bilo je življenje.

 

Bilo je življenje.

Lara Arh

li

li

Poslano:
15. 08. 2016 ob 09:28

Dolge pesmi težko berem. Tudi svoje le napišem. A tu si posegla v vprašanja, ki se nas vseh tičejo. In bravo za dolžino razmišljanja in kopice skozi katere se moramo pretolčt, da najdemo igle življenja.


lp

Zastavica

Lara Arh

Poslano:
15. 08. 2016 ob 09:36
Spremenjeno:
15. 08. 2016 ob 09:36

Hvala, li. Ja, moji možgani same sebe non stop vivisecirajo. Včasih jih težko brzdam; anksioznost, nespečnost in veliko, veliko razmišljanja. Običajno sem kratka in jedrnata - za druge, pri sebi pa se znam kar razpotegniti v vseobsegajočo relativnost vsega. Takle imamo. ;)

Zastavica

valy

Poslano:
15. 08. 2016 ob 09:47

Divno! Toliko pitanja postavljeno i u moje ime...

lp, Valy

Zastavica

Lara Arh

Poslano:
15. 08. 2016 ob 10:01

Hvala, Valy.

Zastavica

Sašo Zorc Florjanski

Poslano:
15. 08. 2016 ob 13:24

Tako in nedvomno res, odlična pesem, Lara. :-)

Lp, Sašo

Zastavica

romano

Poslano:
15. 08. 2016 ob 13:28
Spremenjeno:
15. 08. 2016 ob 13:29

Lepa pripovedna izpoved, ki seše v dušo in v čas nazaj, v čas, ko se človek oblikuje, dozoreva, uči lepih vrlin, vrednot a le venomer poraja se v dvomih, biti dovolj dober.


V pesem si vložila niti svojega življenja, doseženih ciljev, presežkov in nenazadnje tudi resnico-vrednote, ki ti dajejo moč, veselje za življenje. Lepo, lepo, bravo Lara.


Naj bo dan lep inustvarjalen.


romano

Zastavica

Lara Arh

Poslano:
15. 08. 2016 ob 13:30

Hvala Sašo in hvala, Romano.

Zastavica

filia

Poslano:
15. 08. 2016 ob 20:12

Na pragu zrelosti, brez laganja sebi. Ni depresija, mogoče pridih pasive pod izračunom prehojene poti. "Nimam več volje." "Želim si le leči na prašna tla." Nismo vsi revolucionarji, še lastni koraki nam izčrpajo moč.

Velikokrat me ponoči "odnese" v zvezdno nebo. Kaj sem jaz proti Orionu?

Ne pozabi Mlečne ceste. Še je življenje ...

Zastavica

Lara Arh

Poslano:
15. 08. 2016 ob 20:39

Jups. Čeprav ga sama, na "lastnem" nočnem nebu že dolgo ne najdem, vem da je. Hvala, filia.

Zastavica

Tamara Turšič

Poslano:
16. 08. 2016 ob 14:14

Uf, Lara. Ta pesem je pa za predlog THE spredaj.

Jo bom še kdaj prebrala.

Lp

T.

Zastavica

Lara Arh

Poslano:
16. 08. 2016 ob 14:15

hvala, Tamara.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Lara Arh
Napisal/a: Lara Arh

Pesmi

  • 15. 08. 2016 ob 09:14
  • Prebrano 1083 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 642.11
  • Število ocen: 21

Zastavica