Pozdravljen Aljaž. Meni osebno je ta pesmica zelo všeč. Pred kratkim sem imela namreč sen, v katerem je oseba obolevala raka in ta rak je imel dve občičji. Odraslega človeka in dekletce. In oseba se je bojevala z odraslo osebo. Ob koncu sanj je vanjo nemo zrlo dekletce. Ja, igra mask. ;)

Podobna izkušnja, le da sem sam idel dekleta. Po dokaj zapletenem odnosu me je zapustila, od takrat pa se še vedno trudim ugotoviti kdo je bila in kaj je postala. Hec je, da ne glede na to kar ostane, si konec dneva poraženec :)

vedno je odvisno od gledišča, ki ga zavzameš. Izbira je, vsekakor naša in karkoli bomo izbrali bo naša slepitev pred nečem. Oziroma, kot sem sama v aforizmu napisala: http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/115235/maske

Bi pa imela le to pripombo, ki ni rečeno, da je dobra - presodi sam. Poezijo zaključiš z: Da ji ne iztrgam obraz.

Sama bi napisala: da ji ne iztrgam obraza.

E, dobra, Tistega obrazam, mar ne :)?

Jup. Se slučajno ukvarjaš z odkrivanjem same sebe in podobnim :)?

Ko bi le še imela še kaj za odkriti, Aljaž, potem bi najverjetneje se. Ker pa sem že davno tega ugotovila, da nisem iskalka pač najditeljica se bojim, da nimam več na tem mestu kaj najti ;) :) :).

Aljaž,

oprosti, da se še jaz oglasim, sedaj ko si razložil zakaj si napisal to pesem, ti rečem:

Enigma smo mi sami, v nas je moč ali pa slabost, da bolečino prebolimo ali pa jo ujčkamo v nedogled, treba je potegniti črto in nehati kopati ( verjemi mi, sama imam izkušnjo s tovrstnimi problemi). Sam si tudi omenil, da je bil vajin odnos zapleten, vesel bodi, da ga ni več ( če ga ni ), in preteklosti se ne da popravljati, obstaja pa prihodnost, ki MORA biti lepša in boljša.

Za zadnji verz v pesmi bi pa rekla, glede na to da koplješ, iščeš in upaš, si kot nekakšen arheolog, odkrivaš plast za plastjo, zato ne bi uporabila besede iztrgam, ampak raztrgam ( da ji ne raztrgam obraza ).

Vendar odločitev je tvoja, ker samo ti veš kaj si mislil z iztrgam.

Lp GJ

Ps.: oprosti moji dolgi razpravi, rada bi te samo opogumila, da si pogledaš v oči.

Lep zapis gorskijavor, ampak veš kak je s tem? Vsak mora skozi lastne izkušnje, da ugotovi, da se mu nikdar sploh bilo ni potrebno iskati. Tudi etiketiranje boljše/lepše prihodnosti ne pripada zunanjemu opazovalcu pač tistemu, ki mu izbira pripada. Prepričana sem, da bo izbral zanj najboljšo izbiro - in to je, navsezadnje, vse kar šteje ;) Ker še danes nisem objavila aforizma, sem ga dodala sedaj: http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/115823/zivljenjske_neprilike

No upam, da se strinjava, da se pisec pesmi sam odloči, kako in kaj.

"Boljše/ lepše prihodnosti" ni etiketa, ampak sta dve lepi slovenski besedi, ki po moji presoji spodbujata upanje in samozaupanje.

Sicer pa imamo tudi lep slovenski pregovor : " Vsak je svoje sreče kovač".

Lp GJ

Ps: tvoj aforizem je dober in resničen.

Pa brez zamere.

#gorski javor

Ni se potrebno opravičevati :D. Če kaj imam jaz ponavadi daljša sporočila, ponavadi se omejujem, da ljudi ne prestrašim :). Večina je za lahke teme x)

Sem razmišljal o tem tik po koncu zveze. Se strinjam, da ima logiko in da je povsem razumno, če temu slediš :). Izbral sem drugače. Imam navado, da če obstaja več možnosti, potem izberem težjo. Če igrata dve ekipi, podpiram tisto, ki izgublja. Na profilu imam eno pesem Nasmeh iz tišine, ki ponazori kaj se je dogajalo v meni. Imaš časovno os in družba prigovarja, da ji slediš. Da drugače ne gre. Da je tako najbolje za vse, tudi zate. Kot dokaj radikalen kritik te družbe (postmodernist) mi je znano, da to ni edina logika, ki je mogoče smiselno slediti in da ima družba veliko lastnih napak, ki so zelo prispevale k razpadu zveze. Posledično sem se uprl. Ne rabiš iti naprej. Lahko tečeš na mestu. Lahko zlomiš pravila. Jih napišeš na novo. Nekateri temu rečejo odkritje pravila. Dokler ne popravim tega, kar sem storil narobe. Hec je, da je delovalo. Zlomil sem pravila in napisal nova. Svet se je spremenil v skladu z mojim poskusom. Nepredvidljivo, kup stvari ki jih nisem predvidel, ki si jih nikoli nisem želel, vendar uspešno. In ni mi žal, ponovil bi, če bi poznal posledice. Verjamem, da sem storil korak, za katerega se lahko postavim. Veliko bolečine, vendar mi ni tujka. Opozarja te, da si še živ, da se še boriš. Seveda bi preferiral, da ni potrebna za kaj takega, vendar vselej to ni mogoče/smiselno. Še vedno se trudim najti pojasnilo, ki me bo nasitilo. Morda več pojasnil, pogledov na dogodeno. Ki mi bo omogočili, da ne ponavljam starih napak. Ne živim zaradi sebe. Sebe lahko ponovno zabodem. Ampak kako naj živim sam s sabo, če lahko nenehno trajno poškodujem koga drugega? Če si ne upam brskati? In zato brskam tako po mrtvem kot po živem, da bom varen pred samim sabo, vendar ne zato, ker ne počnem ničesar drznega. Ne zaupam usodi. Met kocke. V napačnem družbenem sloju sem, da bi se lahko obvaroval slabih metov. Morda deluje za bogate in višje srednje, ne za revne in nižje srednje. Dokler sem sposoben si bom ustvarjal prihodnost, v kakršni sem pripravljen živeti. Zase in če so voljni še za druge. Pomagati svetu, karkoli že to pomeni.

Komentar ni nate, je pač moj pristop, hvala, da si želel pomagati :), cenim trud.

Dekle je še živo, kot omenjeno se nisem premaknil naprej, vendar sem si na novo sešil kožo, poskušam pač biti človek, ki je kos izzivu :). Posledično ni arheologija, četudi se poslužujem tudi te, pač pa imam opravka z nekom živim.

nobenih zamer gorskijavor. Besede. Besede smo si izmislili ljudje in vsak besedo razume glede na izkušnje z njo, glede na socialno okolje, glede na marsikaj. Zato zna biti včasih beseda le etiketa. To sem mislila s tem, kar sem povedala gorskijavor. Nič več in nič manj od tega. Sem pa sicer izjemni ljubitelj besed. Se pa večkrat ravno zaradi razumevanje teh, ljudje istega naroda lahko celo koljejo. Žal. ;)

Dejansko je še bolj bizarno. Daj dva študenta skupaj v predavalnici in jima reči, naj zagovarjata povsem mizerno stališče, nepomembno, pa niti ni nujno, da ga sicer res. Naloga pač. Zna se ti zgoditi, da sta se kmalu pripravljena pobiti, samo vztrajati morata na svojem.

Aljaž, povsem te razumem. Sama delujem po istem principu. Običajno se zakopljem. V preteklost. V bolečino. Ker mi služi razumeti sebe in formulirati in postavljati nova, individualna pravila. Hudič je, ker z njimi postajam do sebe vedno bolj stroga in je lahko nekomu, ki ni tako odgovoren in strog kot sem sama, življenje z menoj precej težko. Težko zaveden človek pristaja na manj. Ampak kot si dejal smo ljudje, ki iščemo težjo pot. Večkrat povsem nemilostno do nas samih. Krepko se moramo truditi, da ne prenesemo del te naše nemilosti na okolico, kajti nikjer ne piše in nihče ne more trditi (niti jaz sama), da kar je zame dobro mora biti in je dobro tudi za ostale. Zanimiva debata. Vsekakor.

Ja, besede in zagovor stališč - moč... besede so naša največja moč v kolikor se zavedamo relativnosti njihovega pomena in smo pomen voljni skupno raziskovati, ne da bi ob tem morali brusiti kopje moči.

Take ljudi imam neizmerno rada.

Pravzaprav je meni tudi pesem všeč.

Komentarje sem tudi z zanimanjem prebrala.

Lp

T.