plosk,plosk,plosk čestitke

hvala, pohandy ;)

tudi mene je strah. 

kaj ko bi spremenila naslov v RECIKLAŽA

ustajenje/ vstajenje

Amos, hvala ti na pripombi. Nisem opazila, pesem sem pisala pred davnim 89' letom. In ja, lahko bi bil naslov tudi reciklaža. sama sem jo imenovala reinkarnacija s preciznim namenom, ki pa ga reciklaža nima. ;)

a ni bilo videti, da sem se hecal z Reciklažo? :)

Amos, ne. Komot bi šlo skoz. Sama reinkarnacijo itak vidim kot strah recikliranja samega sebe. Zase vem, da same sebe reciklirala ne bom. Če pa že, se itak spomnila ne bom :) :) ;)

Ja, odličen Gump ;)

ja, heci. 

malo sem še resno razmišljal o naslovu. če bi bil na tvojem mestu, bi ta splošni pojem zamenjal za kaj bolj intimnega, saj gre za love story dveh domnevnih časovnih popotnikov - Ponovni rojstvi, npr.

Drugač pa ... iz teh tvojih spekulacij  (o katerih se ne da nič gotovega reči in so najbrž le igra možganovine iz strahu pred minljivostjo in izgubami)
je, po mojem plahem mnenju,  nastala zelo lepa pesmica.

Hvala, Amos. Izhajala sem iz strahov tujih, ne mojih. Nikdar me ni bilo strah smrti, saj nanjo gledam kot na neločljivi del življenja, prinesla pa mi bo še kako potreben, dokončen počitek. Živim to svoje edino, dragoceno življenje. Včasih mi je zelo hudo, ker se masa raje izgublja v nepomembnostih, namesto, da bi se posvetila optimiziranju sebe in lastnega življenja. Tako, da sedaj veš koliko je ura in zakaj pesem nosi naslov, ki ga nosi. Ampak dovolimo, naj vsak doživlja in živi svoje vtise - mar ni to namen poezije? ;)

Kdo ve kaj je tam preko, ko stopiš pred Anubisovo tehtnico.

Res je, da imamo v tem telesu, zdaj in tu, le eno življenje. A tako dobro je upati na nekaj več, še bolje verjeti. Potem te je lahko strah le zaradi vsega slabega kar počneš, zaradi tistega kar nisi storil.....zaradi tistega, zaradi česar se v svoji koži ne počutiš dobro. Bolje bi bilo, če si bi oprostil, če se bi sprejel takega kot si. Če ne za drugo (boljše) življenje, ti bo bolje na tem. :)

No, tako gre - vsaj teoretično. :)

Lp

I.

Res je, da imamo v tem telesu, zdaj in tu, le eno življenje. Le-to me je naučilo, da se marsikatere napake popraviti ne da. Zato se trudim, da je teh čim manj. Zase ;) Brez slabe vesti in brez občutkov krivde ne potrebujem vere v neznano. Ja, pretirana odgovornost zna bremeniti. Pa saj zato venomer ustvarjam - lastne svetove. To je moj edini ventil  ;)

Tudi moj. Ampak to je zopet beg. Svet ni tak, da bi v njem ostal. Moraš nekam, pa čeprav se vračaš. :) Neke vrste reinkarnacija.

Ja, živimo neprestano reinkarnacijo samih sebe. S tem se globoko strinjam - v tem življenju (beri: samo njega vem in poznam) :-)

In vsaka duša, ki je sposobna ob svojem padcu "umreti" in se "prebuditi" v življenje je feniks.

V mojem svetu so vse to, zelo močni simboli. ;-)

Lara, seveda v oklepaju nisem mislil, da pišeš o svojih strahovih. nanašalo se je le na tvoje razmišljanje o reciklaži, v katero ljudje  verujejo, ker se je na splošno težko sprijazniti s tem, da je enkrat vsega konec.

Tako kot si povedal, Amos.

moram še nekaj povedat.  če sem te pocukal za besedo, to ne pomeni, da moraš karkoli upoštevati niti ne pomeni, da (ti) kaj ni dovoljeno, oziroma, da bi jaz kaj prepovedoval.

no, zgolj predstavil sem ti moje vtise o tvoji pesmici :)
je pa tvoj naslov boljši, nekako se mi je zdelo (in se mi še), da bi bilo lahko tudi kaj drugega, nisem pa v to čisto prepričan, če me razumeš.

in ta tvoja pesem ne bi bila zanimiva, kot je, če bi šlo le za tvoje lastne vtise.
pri poeziji (ki je vredna pozornosti) nikoli ne gre zgolj za lastne vtise in doživljanja.
nasplošno in izven te pesmi - lastni iraz je treba temu prilagajati.

(ta pesmica pa je dovršena, kakor vidim)

Hm, Amos. Rada vidim, da se me vleče za besedo, pa tudi za rokav in nimam nič proti, če mi nekdo obzirno skače po glavi (imam doma 2 dihurki in z veseljem bi imela še kako opico - to mi je želja iz otroštva), kljub temu pa menim, da imajo vsake oči svojega malarja. Marsikdaj se z marsičem strinjam, marsikdaj pa ne vidim sveta kot drugi, zaradi česar je moja unikatnost takšna, kakršna je. Življenje me je naučilo, da je najteže, sploh med množico, ostati kakršen si. Vemo, da ni rečeno, da ima večina prav in obratno, zato mislim, da je včasih smiselno ostati unikat.

Večina pesmi, ki so meni osebno odlične, so na tem portalu tako ali drugače ostale komajda opažene. Na srečo nam ni potrebno poenotiti okusa, saj se na ta način za vsakogar, svoja niša najde. ;) (pa tudi precej dolgočasno bi bilo, če bi bili vsi enaki.)

Pesmica sodi, kot sem dejala, v moj mladostniški opus Acqva, ki je nastajal 20 let in več - kar pomeni, da sem tekste v njem 20 let pilila (in še vedno se najdejo gramatične napake, kot si opazil), vendar je v lastni povedi, kar se mene tiče, povsem dovršen (v mojih očeh, seveda). Si pa imate vsekakor pravico ustvarjati svoje vtise in lastna mnenja, tako kot imam jaz pravico meniti, da zame deluje tak kot je - unikaten, na svoj način. Navsezadnje ga ni modreca, ki bi lahko ocenjeval mojo misel. ;)

PS: če-jev ne maram preveč (če bi čebula ne imela če, bila bi le bula).

To je razlog, da poezija pri meni plava le v rdečem ali črnem morju (ali jo vzljubiš, ali ne). Navsezadnje se mi, hvalabogu z njo ni potrebno preživljati. Kot oblikovalka vem, kaj pomeni prodati dušo zato, da si nekomu všeč (da se s tem preživljaš) in to je temeljni razlog, da ohranjam pisano besedo v lastni brezpogojni ljubezni. Se pa trudim dograjevati svoj jezik, kar je povsem druga pesem glede na to, da sem čistokrvna mešanka ;) :) :)

uuuh, si pa odprla enih tem, lahko ti samo rečem, da imaš prav, se pa tudi motiš.

no, na unikatnost pa  jaz osebno ne bi najprej pomislil, če bi zagovarjal lastni izraz, je še kaj drugega pred tem.
glede  ljudske mase pa itak ... (ampak nisem imel tega v mislih, ko sem omenjal prilagajanje izraza, in niti najmanj nisem imel v mislih poenotenja okusov)

lahko navedeš kakšno pesem, ki ti je bila odlična in spregledana?