Ko v sobi sam sedim,

me preganja misel vsaka,

ko sem sam s seboj.

Ali naj jočem ali trpim,

ali le življenje name čaka – le s teboj.

Brez ljubezni in brez miru,

ni nikoli lepše,

ko se iskre krešejo

mislim si še tišje:

Daj, vzemi srce v roke

in deli z drugim vse svoje željé,

nekoč pa ne bo ti žal,

kar daješ in jemlješ te čaka drugje.

Kjer je tvoj zaklad

tam bo tvoje srce.

Kdo me zjutraj še zbudi,

ko za hribi sonce vzide?

Nikogar ni.

Ali me zvečer razveseli

in me z radostjo pokrije?

… tam ob meni si ti.

Jaz verjamem,

jaz pa vem,

da še živi nekdo,

ki še v šoli riše

in ga besede čakajo,

da tako zapiše:

Daj, vzemi srce v roke

in deli z drugim vse svoje željé,

nekoč pa ne bo ti žal,

kar daješ in jemlješ te čaka drugje.

Kjer je tvoj zaklad

tam bo tvoje srce.

Nikogar ni,

ki bi ljubil me kot ti.

Ti si angel,

ki z menoj živi.

domisljavec