Tvoj pogled se uprl vame,

vsa domovinska čustva,

vsa žeja po ničemer,

vse kronične prigode in zgode,

vsa likvidna bol,

da bi mesec eksplodiral,

ko pomislim na deco,

deco in eksorcizem,

na brezmadežno preteklost,

pa zgrozim se v trenutku,

prednost dala bom občutku,

ki je status, napreduje,

da spremenim svoj položaj v čisto trojko,

ponižaj me,

ne bodem se zmenila,

ponižaj vse,

iracionalno,

polteno, no mi mar,

izmikam se nirvani,

še enkrat zavzdihnem v pekoči bolečini,

ker sonce me opeklo,

nejasne črte zarišem v bledičini,

zares blaženi - ta vzporedni molk,

....., brez silovitosti,

kot da je ogroženost le duh,

kot da je govor prirojen,

čustveno sva blizu,

čustveno in inteligentno, sva človeška,

a ne poznava svoje romantične nagnjenosti navzven,

intuicije, čustva in nagoni,

tvegajva  le za ljubezen,

oznanja nama,

da bodeva nesrečna.

Vesna Leskovec