Gospod, vi že dolgo ste gost v tem hotelu,
poznam vas od nekdaj, kar tu sem na delu,
že leta prebivate v sobi sto štiri,
da spadate, šalim se, v naš inventar.
In večkrat razmišljam, lahko se primeri,
da nekega dne nas pustite vnemár,
no, jaz pa še vedno bom tukaj vratar.

Gospod se izmakne in nič ne odvrne,
le s prsti posvaljka si brčice črne,
na pult vrne časnik v prikupni maniri,
nato pa čez avlo odpravi se v bar.
Vratar se seveda prav nič ne vznemiri,
če nič ne bo rekel gospod, v tem je čar,
nikoli ni spregovoríl samotar.

Kdor slišal je zanj pa lahko le ugiba,
zakaj je ta gost vedno sam, tih kot riba,
vse svoje papirje pripravlja formalno,
skrbi in ureja kot star arhivar,
se ve, da je tukaj prijavljen za stalno,
da redno plačuje konkreten denar,
možakar verjetno je milijonar.

Vsak dan se po ure in ure sprehaja
do koče ob reki, po poti do gaja,
po ure in ure na klopi poseda,
skrivnostno zazrt kot v obzorje mornar.
Povsem nepremično v daljavo on gleda,
občasno se zdrzne kot nočni stražar,
pa vstane in gre, kot da nič mu ni mar.

Tam doli, kjer reka se cepi v dva kraka,
je prava resnica, da ženo on čaka.
Tam rada je plavala v mirne tolmune,
ko v svojem trebuščku nosila je dar.
Le hip stran je gledal, ga groza presune,
ostal na gladini je siv kolobar,
a ona iz vode prišla ni nikdàr.

ficra_zom