Med cvetje
Ne vem, ne znam več naprej.
Slabo se na slabo dodaja,
samo stoj in glej
kako črnina dušo mi obdaja.
Nikjer ni miru,
nikjer ni tišine.
A se sploh kdo zaveda
te strašne praznine?
Pride jesen, pride zima,
gre stran pomlad pa poletje,
zamenja se še ena rima
in rada bi šla v cvetje.
Včasih je vse, kar si želim
da v samoti sama obstojim.
Meni ne rabi nobena bližina,
saj takrat v moji glavi je milina.
Takrat, ko sem sama,
a ne osamljena,
takrat čutim in mislim
da na smrt sem pripravljena.
Takrat odidem med cvetje,
v moje večno poletje.
Vesolje me potegne vase
in tam obstanem sama zase.
Lepa pesem, v tebi je nemir in v samoti tišine, našla si duševni mir...
Lep dan želim!
Draga Kara, hočem reči samo to, da smrt še sama prehitro pride. Saj je res kaos vsepovsod, pa vseeno, glavo gor...
in v Umetnini je deklica našla osebo, ki ji je rekla, da je najlepša umetnina.
lp GJ
Zdi se, da gredo dnevi mimo mene tako mučno počasi, a ko bo prišel trenutek odhoda, se bom zavedla, kako hitro je vse minilo... Še vedno iščem trenutke sreče in poskušam doseči, da bo moje življenje nekaj štelo.
Lp :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Kaja_
- 29. 07. 2016 ob 03:03
- Prebrano 698 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 111.95