Med cvetje
Ne vem, ne znam več naprej.
Slabo se na slabo dodaja,
samo stoj in glej
kako črnina dušo mi obdaja.
Nikjer ni miru,
nikjer ni tišine.
A se sploh kdo zaveda
te strašne praznine?
Pride jesen, pride zima,
gre stran pomlad pa poletje,
zamenja se še ena rima
in rada bi šla v cvetje.
Včasih je vse, kar si želim
da v samoti sama obstojim.
Meni ne rabi nobena bližina,
saj takrat v moji glavi je milina.
Takrat, ko sem sama,
a ne osamljena,
takrat čutim in mislim
da na smrt sem pripravljena.
Takrat odidem med cvetje,
v moje večno poletje.
Vesolje me potegne vase
in tam obstanem sama zase.
Poslano:
29. 07. 2016 ob 12:29
Spremenjeno:
29. 07. 2016 ob 12:30
Lepa pesem, v tebi je nemir in v samoti tišine, našla si duševni mir...
Lep dan želim!
Poslano:
29. 07. 2016 ob 21:40
Spremenjeno:
29. 07. 2016 ob 21:44
Draga Kara, hočem reči samo to, da smrt še sama prehitro pride. Saj je res kaos vsepovsod, pa vseeno, glavo gor...
in v Umetnini je deklica našla osebo, ki ji je rekla, da je najlepša umetnina.
lp GJ
Zdi se, da gredo dnevi mimo mene tako mučno počasi, a ko bo prišel trenutek odhoda, se bom zavedla, kako hitro je vse minilo... Še vedno iščem trenutke sreče in poskušam doseči, da bo moje življenje nekaj štelo.
Lp :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Kaja_
- 29. 07. 2016 ob 03:03
- Prebrano 599 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 111.95
- Število ocen: 6