Ti samo budi spokojna
u svom malom svetu,
satkanom od snova,
bezbrige i maštanja,
lišenom svakodnevice,
češljaj zlatne uvojke
u sobi sa ružičastim
oknima na prozorima,
i ostani u svom
nestvarnom
i nemogućem snu.
Ja ću nastaviti svoja lutanja
ulicama beskraja,
magistralama besmisla
praćen nekim pticama,
tražeći aleju belih krinova,
a znajući
da je nikada neću pronaći,
bar ne onakvu
kakvom je zamišljam...
Neću ostavljati tragove.
Oslušni samo ponekad,
tihu melodiju u jesenjem vetru.
Možda ćeš u njoj
prepoznati moj glas.
Zaboravi,
ili nemoj zaboraviti,
sećaj se,
ili se nemoj sećati,
povremeno se osvrni
umesto mene
(ja se nikada ne osvrćem)
odmahni glavom
i nastavi svoj put
i nemoj da brineš,
nemoj ništa da brineš,
Johny be good
tonight
Milen,
lepo. Tudi jaz se ne obračam kadar grem.
Lep pozdrav,hope
Tudi jaz ne. ;-) (in to sploh ne zato, ker bi bila prepolna ega. Le lažnih upanj in nejasnih signalov ne maram preveč.)
Tudi jaz. A so ljudje od katerih ne grem, za tistimi se pa občasno obrnem, pa čeprav samo v srcu.
Lepa.
Lp,
T.
Enako, Tamara. Tisti so vedno z mano - tako ali drugače. :-)
I više nego odlična !!!
Poslano:
30. 07. 2016 ob 15:57
Spremenjeno:
30. 07. 2016 ob 15:59
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milen Šelmić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!