Jutro

Večer s tesnobno brezbesednostjo
leže nad jutro in pogledi
srepo zrejo v neznane horizonte.

Meglica, ki vije iz kavne džezve,
nežno povija votlost,
v katero se pogrezam čedalje globje.

Drobne celice tkejo
pustinjo otopelosti,
ki povija občutke.

Obliž brezbrižnosti
za razcapano,
v času in prostoru izgubljeno dušo.

Morje

V grebenastem valovju
se pretaka
neskončnosti spokojnost.

Solze preminulih siren
tu
brez sledu usihajo.

Srebrno se leskeče
bol sonca,
ki razbeljene žarke ohlaja.

Varno zibljem se v tem ogrinjalu
in vsak moj atom
postane dom.

Lara Arh