BONACA
Dok bonacom uspavanim morem
maestral zrele mirise mirte pronosi
dok lipove šume predvečerjem umorno liježu u vlastiti hlad
dok goli kameni vrhovi ponosno vrište u nebo
uzaludno
Gea se jezivo smije
zemlja se crveni krvlju
hrvatskom
srpskom
francuskom
njemačkom
kršćanskom
muslimanskom
ispod zrelog klasja žita
što guguće hljebom
pod poljem lavande
ispod svake ljubičice
kosti leže
kosti reže
s obiteljskih stolova
odbjegle noževe skrivaju kaputi
zvekeću zvekiri
sablje sjaje
oštre se zubi
našem danas je Bog rekao
laku noć
I život i smrt poznaju samo jedan jezik.
lpb
Sara,
žalostno, a resnično : " kosti ležijo", vsepovsod. Za zjokat.
lp GJ
Da. A nema oružja protiv zla gorskijavor...
slavica
Zelo se me je dotaknila ta tvoja pesem, Slavica. Polna je današnje krute realnosti.
Lep pozdrav
Andrejka
Velika ti hvala Andrejka na komentaru. Nažalost, teme poezije nekad su i ovakve.
slavica
Pesem, ki tke odejo Zemlje. Kri in trohneče kosti, kot hrana za klasje ... Človeštvo se kar naprej resetira. Nekaj je v nas, česar ne moreš primerjati z nobeno "zverjo". Nekaj veliko bolj prekletega. Mar ni literatura poklicana za nalogo; da kriči resnico. Tudi v umiranju je ljubezen. V klanju je samo gon. Globoka pesem vsakdanjosti. Prevečkrat jo zamolčimo, kot, da jo potiskamo na stransko pot. Pa ni! za milijone je to "glavna cesta".
Lepo bodi v miru ...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: saraivor
- 25. 07. 2016 ob 12:54
- Prebrano 860 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 362.49