poslednja
ko se v jarku zdrobijo
zadnji mrzli žarki
in počasi izginejo
za drugim soncem
začnem tuliti
tulim
kot volkulja
ki je v pesku nove lune
odkrila jajce
kot pomaranča
ki jo je nekdo
privil na kolesje
in zapeljal
kot knjiga
v katero ovijam
čisto mlade
mosamnitze
in jih prebavljam
kot kamen
v katerega sem
zaklenila
vse njegove klone
in ga brcnila v vesolje
tulim
edina svoje vrste
Tuljenje, ki ga nihče ne more slišati ... je radost? žalost? jeza? Slikovite podobe pesmi dajejo nekakšno intimno apokaliptično atmosfero. Kaj pa so mosamnitze?
Lp, Ana
Ana, mosamnitze so njena hrana, besedo sem si izmislila. :-)
Lp, Vesna.
Aha, se zdi kot skovanka / okrajšava: moj osamljeni Nietzche ;)) super,
čestitke,
Ana
Haha Ana, to si super skovala - "moj osamljeni Nietzche" - pa zares imenitno predstavlja edino družbo poslednje. :-)
Hvala in lp,
Vesna.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 18. 07. 2016 ob 00:01
- Prebrano 876 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 486.12