Takšne in drugačne podobne likovne prvine se lahko vsaj deloma najdejo tudi v mojih delih. Vendar sem kmalu spoznal, da me bolj kot prehajanje iz površine v tretjo razsežnost realnega prostora zanima površina, ki ustvarja globino. Spoznal sem, da ne potrebujem reliefno skonstruiranega nosilca in da lahko ostanem zvest ravni ploskvi. Hkrati pa lahko z načinom obdelave nosilca ter z nanašanjem barv slikam pastozno, haptično in snovno ter se lahko gibljem nekje vmes, med konkretnim materialom in njegovo transformacijo v iluzivno podobo. Poleg tega pa se na ta način še najlažje približam dojemanju “ekranskih podob”, pri katerih je nujno potrebna površina. Površina, rezana po plasteh od materije nosilca, preko lazurnega slikanja do snovne, pastozne barvne palete. S težnjami po rezanju slike po plasteh sem si zamislil serijo likovnih del, slikanih na okna. Pri oknih gre za konkretno rezanje plasti v prostorsko globino, saj je ena plast od druge fizično ločena za nekaj centimetrov, odvisno od debeline okvirja okna.

(simon)