Morju, ki ga neizmerno ljubim

________________________________

Tvoje oči

so morje,

v katerem plavam

da dosežem

 bližino,

ker ti vidiš

drugačno sliko,

ti umirjaš valove

a jaz hodim

po prehojenem,

prevoženem

betonu.

Tvojo roke

so topel zemljevid,

po katerem potujem,

na daljavo sanjam

brezkončne poti

in potujem

med krvaveče zvezde,

pod svetlečim obrazom

meseca,

ki naju ohranja budna,

vsakega na drugem planetu,

dokler samota

ne začne pisati,

kar duša nosi,

nosi kot gladina

premikajočo

modrino.

Tvoje misli

so poezija,

ki se vrašča

v podkožje,

vleče v kraje,

ki jih ne poznam

in budi spomine,

na večno vodo,

ki si je izborila

velik kos zemlje.

Ne odhajaj,

mesec vleče k sebi,

gladina se dviguje

in želja raste,

da se dotaknem,

kar tvoje oči

vidijo.

____________________________________________

Ker nisem gusar, me bodo na koncu položili v zemljo.

IŽ-lev