Pisalo se je leto 1963

Notranje oko vidi dekle,

odraščajočo deklico pri štirinajstih.

V rokah drži knjigo,

kot že neštetokrat do sedaj.

Ona je knjigožer.

Srečna usoda spočetja

ji je pripravila zibel v družini,

kjer vsi radi berejo

Bere roman Ana Karenina, Leva N. Tolstoja

Njen obraz je zabuhel, oči otečene,

objokuje nesrečno ljubezen Ane in Vronskega,

druge like ignorira, zanemari, niso ji mar.

Preskoči poglavja o Kitty in Levinu,

preveč sta preprosta, naivna, vsakdanja,

tako čuti v njej prebujajoča najstnica.

Poveličuje strastno, dramatično ljubezen.

Trideset let kasneje

Dekle zraste, postane ženska,

zrela, odgovorna oseba,

ob poznih večernih urah bere.

Branje je bilo in bo njena strast.

ponovno prebira Ano Karenino,

tako kot v rani mladosti, joka,

sedaj objokuje usodo Aninega moža in sina.

Ana in Vronski, ji še sežeta v srce,

a hkrati ju obsoja, predvsem

Anino razdvojeno osebnost.

Radosti se nad predano ljubeznijo

med Kitty in Levinom.

Sedaj gleda na ljubezen z drugega zornega kota.

Leta so tekla, kot voda v rečni strugi

Sedaj sem v poznih zrelih letih.

Še vedno sem knjižni molj,

ja in ponovno berem Ano Karenino.

Delo Leva Nikolajeviča Tolstoja

se mi zdi veličastno, gledam ga kot celoto.

Briljanten opis življenjskih usod glavnih likov

in družbe tedanjega časa,

in kdo sem jaz, da bi sodila.

---------------------------------------------------------------

Pisatelj sam, je že v prvem stavku napisal:

Vse srečne družine so si podobne,

vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje.

gorskijavor