Enota za prepir je telo, skrito pod oddejo,
Zamiži z očmi in prikaži svet iluzij.
Nobenemu ne bo tako, kakor je bilo nama usojeno,
Nobena roža tako zacvetela, ne bo.

Čeprav je tema iskra neba,
In edina, ki to moč ima,
Da zbriše spomine, ki jih s solzmi spraviš ven.
Čeprav je kri nepozabljena,
Ko v noči se svetlika,
Ki zbriše vse za nami, kar nam pomeni vse.

In potem pade dež z neba, kri odlije se na stran,
In telo bo zmrznilo, samo v temi.
Če pa pade noč prej, kot sonce pride ven,
Potem umrem sam, v noči iluzij.

Je res jok, ki umirja kri?
Je le to moč božanskih govoric,
Je le to pojem kateri je, neuresničljiv?

In sonca ni bilo nocoj, a sem mrtev obstal,
Ali je dež izpral moje rane, napak.
Če sem mrtev, tema mi povej, a sem jo ljubil bolj kot slej,
Ali je bil nasmeh v njenih očeh?

Čeprav si želim videti, kako maham ji v slovo,
Kako skupaj preživljava zadnje dni.
Čeprav sem želel občutiti, kako skupaj živiva,
Kako se ljubiva, kot sonce in tema.
Ampak ni bilo tako, moje sanje je potopila
Noč izgubljena v temi, brez sonca.
In sedaj sem sam v onem svetu,
Daleč nad teboj te gledam,
Kadar dež pada, vedi,
Da jokam.

David