Stopam skozi vrata, kjer ni dneva.
Stopam skozi vrata, kjer ni noči.
In vsaka nočna zvezda
ima svojo senco na nebu dnevnem.

Sprehajam se po vrtu rajskem.
Nebo se z dreves vrhovjem stika.
Ovijalke se po luni vzpenjajo.

Na drugi strani sonce,
na katerem sedi otrok,
ki ga riše.

Sedem pod jokajočo vrbo;
jočem z njo.
Sedem pod hlepečo sončnico;
hlepim z njo.
Sedem k spominčici;
spominjam se z njo.

Utrgam rdečo vrtnico;
umrem z njo.

Pij, o pij mojo kri nevidna sila,
senca mračna, sladka, ki moj um preplavljaš.
Prepoji z mojo lastno se rdečino.

Otrok, ki je sonce risal,
lestev spustil sončno je s sonca k tlom.
Ko njega noga se dotakne tal šele opazim,
da brezspolen je, gol.

V trenutku kratkem,
štirje letni časi se zvrstijo.

Sedem k vodi;
v led se spremeni.
Sedem na zeleno polje;
sneg ga pokrije.

Sedem k skali;
v prah se spremeni.

Spod čela svetlega,
temina njega očes,
molče me raziskuje.

Iz tal iztrga listni cvet
in proži mi ga v dlan.
Na uho mi šepne potlej,
naj luno mu narišem.

Pegaz bel,
krilat, krepak,
na zemljo se spusti.
S kopitom ob tla udarja,
oči se zlobno mu bleščijo.

Udari enkrat,
udari dvakrat,
udari tretjič in odleti.
Odnese misel mi nebeško.
V pozabi obležim.

Vse tiho je,
vse gori.

Po lestvi sončni
se otrok na sonce vzpenja;
da bi ga narisal.

Lara Arh