moj trebuh
je res velik
poln zastale tekočine
ujete med salo
težko prepogibam trup
vsa zadihana sem
po zmagi nad peto stopnico
napila sem se reke
nezadovoljstva
najedla kruha
iz trdih besed
(kje je sveto pismo?)
srce je
v skladu z diagnozo kardiologa
preveliko
vanj sem stlačila
preveč ljudi
ki jim ni mar
dan v plenicah
me za nekaj trenutkov
razvaja s tišino
ki jo
kmalu in neizogibno
razdevičijo
jeziki mesta
(naslikam si
hiško ob gozdu
s solato na vrtu
s sinom ob potoku z ribiško palico v roki
in možem v naslonjaču pred kaminom na drva
kam so šle čebele?)
razvlečem se
v praznino niča
v otožnost
v neskončne kroge
dveh krožečih prstov
(kava z mlekom
v skodelici z motivom
Monetovega makovega polja
se je shladila
urni mehanizem
počasi popušča
plača je petnajstega
nimam za baterijo
kje je čas
ki ga kaže sonce?)
z muko se sprehodim
čez vrvež promenade
strah me je
sarkastičnih obrazov
tako domači se zdijo
kot rjoveči lev
ki se mu cedijo sline
po zadnji koščici
razrahljane hrbtenice
(glasen smeh izza vogala
topo zareže pod oprsje)
spregovorim
o svoji vojni
predobro ti gre
mi rečejo
Poslano:
09. 07. 2016 ob 18:33
Spremenjeno:
09. 07. 2016 ob 18:35
Gornja povezava govori o tem,kaj borderline osebnostna struktura je in kakšni so simptomi.
Pesem je neobičajna,kakor je neobičajno doživljanje sveta z očmi borderline osebnosti.
urednica
Poslano:
11. 07. 2016 ob 16:59
Spremenjeno:
11. 07. 2016 ob 17:01
Morda je pesem zate neobičajna ... gotovo pa širi meje tvojih tem za ustvarjanje. Naslov se mi ne zdi pravšnji za tako osebno izpovedno pesem, poskusi najti kaj drugega. O nekaterih izrazih v pesmi bi še malo razmislila:
...
in vsa zadihana sem
če prehodim le pet stopnic
...
ki jim ni mar(meje so krhke
vrag zlahka vdira)
dan v plenicah
me vsaj za nekaj trenutkov
razvaja s tišino
...
razvlečem se
v praznino niča
v otožnost
v neskončne kroge
na stenski uri
(kava z mlekom
v skodelici z motivom
Monetovega makovega polja
se je shladila)
je blažev žegen
ura se bo kmalu ustavila
nimam za baterijo
plača je petnajstegani za baterijo
kje je čas
ki ga kaže sonce?)
primoram se (prisilim se?)
k sprehodu
čez vrvež promenade
strah me je sarkastičnih
obrazovpopačenih od sarkazma
tako domači se zdijo
kot rjoveči lev so
ki bi rad
požrl še zadnjo koščico
mlahave hrbtenice (morda razpotegnjene?)
(glasen smeh izza vogalazareže do kosti)
...
Zdi se mi, da bi pesem pridobila na naraciji in tekočnosti, kaj meniš? Lp, Ana
Se strinjam, Ana, tudi sama sem pomišljala na kar nekaj od prečrtanih mestih.
Mislim, da si pesem zelo dobro dodelala in sama našla zanimive rešitve. Pesem o drugačnosti, o nesprejetosti in želji po bližini, p. s. v prvoosebni fabulativni pesmi pripoveduje o občutjih, odzivih, ki ga spremljajo skozi turobno občutenje obstoja ... prepričljiva pesem, v kateri se zrcali odtujenost današnjih ljudi, čestitke,
Ana
Čestitke!
Pjesma je drugačija, neuobičajena! :-)
Lp, Ivan
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: petja
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!