
Zjutraj, ob prebujanju v mrlečo svetlobo,
me s čistim direktom v čelo, položijo nazaj
med rjuhe, rjoveče, ravnokar umirajoče sanje.
Sanje v katerih se ponavljam leta in leta.
Sanje v katerih že leta nekomu pomagam,
nekomu delam uslugo, nekoga rešujem,
nekoga poslušam, nekoga ubogam.
Jebenti, dost 'mam! zakričim v mrlikavo sonce,
ki ravnokar, ničesar krivo, prešpikuje roleto.
Zdaj je pa že skrajni čas, da sem enkrat jaz tisti,
ki vodi, ki ga ubogajo, ki mu delajo usluge, sklenem.
Vsaj enkrat. Vsaj zdaj: v poslednjem petdesetletju.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Tomaž Mahkovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!