Molče sedela si, na

obrežju malega potočka,

ob tihem žuborenju bistre,

pričela peti si,

da širil se odmev je

tvojega glasu.

Kjer tekla bistra voda je,

se slišal glas, ki

segal mi je na uho in

dušo nežno mi je božal.

Iz zvenečega glasu,

začutil sem, ko

bliže stopil sem do nje,

da je zasanjano in močno ljubi.

Oj dekle zalo ti,

opoj mi tvojega glasu,

srce poživlja, ko slišim te,

da rada poješ in

srečna si, zaljubljena,

ko vidim tvoja lica in oči,

nasmeh, ki vse pove,

da ljubljena si ti.

avtor: romano r.

romano