Stella je zvezda in zvezda
sveti tudi ko je ni več tudi
ko jo pogoltne lastna tema
njena svetloba še vedno
prihaja do nas in nas hrani
s temnim upanjem ki smo
se mu zazrti v temno stran
meseca odpovedali ne da
bi vedeli kdaj njena odsotna
prisotnost je obliž na našo
ničnost ko nam posoja svojo
svobodo ki ni od tukaj a veš
Stella tale pesem te je vesela
ker ve da hodiš smeje bosa
po poti iz risalnih žebljičkov
ki jih pripenjaš na svoje srce
ko se nam daješ scela tako
brezkompromisno kot košuta
pred lovci ki jih trga tvoj nemir.

Tam kje ni več oči si ti naše
oko tam kjer ni več jezika nam
ližeš rane z jedko soljo bolečine
ki nikoli ne mine saj veš kako
je s tem Stella kdor se ne vžge
ne ve da je a ne vse drugo je
bolj ali manj brez pomena ko
stopamo tvoji temni podobi
naproti ker smo zgrešili svojo
zlagano v začasnosti naših
zasilnih pristankov na obale
nestabilne sreče ki nas meče
iz naše trpeče biti da bi nam
v zameno ponudila le delček
tega kar nam ponujaš ti še
najbolj takrat ko misliš da te ni.

Podarila si nam svojo smrt
mi pa je ne znamo sprejeti
ker smo pozabili na svojo
okupirani s pozabo biti ki
nas slači zaenkrat samo še
ponoči da bi v naš zagrobni
mir odprli line v tvoj vihar ki
nas prebada kot trn ptičje prsi
ko pojejo odo naši ničnosti
in rdečijo kožo bele vrtnice
da bolje pristaja rdeči obleki
kraljice noči ko ničesar več ni
takrat se prižgejo tvoje luči
o Stella pa vendar si vesela
bolj vesela kot mi ko natikaš
krila zraku s poljubom ki ga
pijemo vsi s svojimi ozkimi
grli ki ne sežejo dlje od naših
bednih fukov za drobiž užitka.

Pridi Stella spet v našo bedno
družbo da nas ne pokoplje
lopata zlorabljenih sanj pridi
da narišemo oči balonu sreče
preden enkrat dokončno poči
ko se slečejo ceste in ničesar
več ni Vid Sagadin Žigon jebeš
bonton ti govori in ponuja ti
bonbon pridi nazaj da se lahko
gremo naprej to igro slačisrc
ko ugasnejo luči in ko ničesar
kar bi lahko bolelo več ni.

vidzigon