Obzorje se (ne) konča na zahodu
Ura molči, le noro spreminja barve stropu.
Ni več sten, ki bi spremljale staranje.
Pravzaprav so, a nimajo oči. Na prazno mesto
se pripelje lokomotiva.
Tečem brez navijanja, brez prisile.
Zelena nit se daljša in tanjša
in zdi se, da ne bo zadržala plazu.
Serija idej se iskri po kotih. Še zorijo.
Ko bo čas, se bo vonj niča kot mačka
priplazil iz prepolnih omar.
Ura spreminja barve tudi meni.
Zahodna stena je oranžno razpokana.
Morda pa ne, morda se ne konča.....šele na vlaku v neznano izvemo. Morda pa nas čaka nora avantura. Dobro je verjeti :)
Mi pa ob branju tvoje pesmi neka hladna dlan odpira veke in razpoke postanejo vidne.
Lp
Irena
Irena, tvoj komentar je kot nadaljevanje pesmi. Hvala.
Po razmisleku sem nekoliko spremenila naslov :)
LP, mcv
Še vzhodno steno boš opisala in spet bo dobra pesem.
Lepo.
Bodi plezalka
lp A
Opazovati čas in se hkrati starati ... ne se premikati, biti raznolik, ko čezte prehajajo svetlobe - iz pesmi veje nekakšna pasivnost p. s., zazdi se kot ura, ki (noro) tiktaka in poganja vse okrog sebe z lastno hitrostjo / mislijo ... čestitke,
Ana
Hvala, draga Ana, za lepe asociacije ob pesmi!
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
- 29. 06. 2016 ob 07:30
- Prebrano 1148 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 367.55