MEMENTO MORI
Rdeča luč me peče
in sonce se blešči
tam dol v črni zemlji
njegov obraz leži.
Si našel je gomilo,
da v njej spočije se
od njega je ostalo
le bogokletno ime.
Ni veter ohladil ga
ni rosa padla nanj
ne more se zbuditi
iz svojih temnih sanj.
Na zunaj ves spočit je
navznoter črv ga žre
ko bil še živ je ljubil
premlado zanj dekle.
Hlepel po njeni koži
je vsaki ljubi dan,
od njene je golote
bil vsako noč pijan.
Kot lev podi košuto
po njej se pasel je
iz svojih lačnih prsi
si strgal je srce.
A ona ni hotela
darila tega vzet
zato ga vrgel psom je
in šel v širni svet.
Pozabil je preteklost
usahnila je strast
a z njo odšla tud vera
v nebeško je oblast.
Odtlej kot zombi hodil
osamljen med ljudmi
nič več ga ni težilo
umrl je kot da ga ni.
Zdaj sanja tihe sanje
o tistih lepih dneh
vse kar želel to našel
v njenih je očeh.
Ko sonce je utonilo
in grob prerasel mah
vse kar nekoč bilo je
se spremeni v prah.
Čeprav se ne spominja
nihče njegovih dni,
minljiva strast v drugih
zaljubljencih živi.
Živimo da umremo
to je vsa modrost
kar je beži to vemo
vse drugo je norost.
Lepa pesem
... iz svojih lačnih prsi, si strgal je srce,
ga ona ni hotela, zato ga vrgel psom je ...
lp gorskijavor
Krasna pesem! Lep dan Dare
:D :D
..ljubil premlado je dekle...
Lepo si tole sestavil, sem se kar vživel v besedilo.
Lp
Poslano:
28. 06. 2016 ob 10:11
Spremenjeno:
28. 06. 2016 ob 16:28
… minevamo v spomine in prazne človeške lupine
Čestitam za res dobro pesem
Dimitrij
Krasna i tužna pjesma.
Pozdrav!
Katica
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: vidzigon
- 28. 06. 2016 ob 08:23
- Prebrano 1050 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 225.55
- Število ocen: 13