Samota, močna želja,
porajala se ji v duši,
mislih, želela priklicati
ga nazaj v objem.
Čeprav je vedela, da
so le njene močne želje,
v bolečini, ki jo čutila je.

V upanju, zazrla se v

ogledalo, kot mnogokrat ped tem,
ko stal za njenim hrbtom,
ji božal je ramena, vrat,
poljubljal, ko si česala,
dolge je lase.

Vse do takrat, ko je
odšel za vedno in brez
slovesa, med angelne
v večni raj.

Vse do takrat, ko
ni več stal za njo,
da božal bi ramena,
poljubljal jo na usta, lica,
ostala je samo tišina,
skrita želja.
Slišal se samo njen jok,
glavnik, ki tiho ji drsel, po
dolgih, temnih je laseh.

Zazrla spet in spet se
v ogledalo, v želji, s
solzami v očeh, prosila
v duši je, da vrnil se
kot angel, samo da za
trenutek, videla njegov
bi nasmejan obraz.

Čutila roko bi njegovo
dušo angela, ki dotaknila
bi se njene rame, s
poljubom lica, le to bila
je želja, dekleta dolgih las,
v duši, srcu, z bolečino.

avtor: romano r.

romano