Šla sta z avtom
preko meje snemat
ptice in ti si brez
prepustnice zdrvela
preko solnih polj.

Vmes si pozabila,
kam poganjaš kolo,
ki si ga ukradla na
bolšjaku reciklirarnih
sanj, kamor vabiš
oprode anonimnosti,
lačne dvojnega dna
tvojih iskrenih mask.

Zdaj resno razmišljaš,
da bi se delila s sabo,
kot si ptice delijo nebo
kljub jedkosti soli, ki
razžira tvojo pravo
kožo, razprostrto čez
krajinski park, koder
si končno našla svoj
pravi – ptičji obraz.

Kljuni vetra še vedno
davijo tvoje glasilke, ko
poješ odo koncu vsega,
kar te veže na ta svet,
ki je razdevičil sanje
postaranega otroka, ki
med poganjanjem pedal
zdaj joče za oblakom,
ki nad solnim poljem
obeta nepričakovani dež.

Ko pride človek dva
metra pod zemljo, si
rečeš, noče poznati več
niti sebe in zdaj si tukaj,
da nastaviš slano kožo
prepadnemu soncu, ki
te obliva z milostjo pekla.

Ko se končno ulije dež,
si ti že na drugi strani,
medtem ko te on čaka
avtu in pridno beleži
zamahe tvojih krajinsko
zaščitenih kril, kot da je
odkril redko vrsto ptice
za National Geographic.

Ko je vsega konec in
se vrneš v kabino lastne
neobstoječnosti, vržeš
čez rame porogljivost
razmazane šminke na
vetrobranskem steklu,
in medtem ko opazuješ
redko ptico, kako umira
na tvoji dlani, ti je skoraj
žal, da je ne bo več, ko
boš izstopila iz avta na
prašni asfalt eksistence,
kjer te čaka prepustnica,
ki je zdaj ne rabiš več.

vidzigon