ljudje romajo k njej

ki polna okruškov

sedi na oltarju

naveličana

zavita v belo

kot prekleta mumija

opazuje stok pod seboj

in gladi domišljijo

z brcami v sonožje

namaka puščice

v paradižnikov sok

sončna

vabi plazilce

da nastavijo eno dve tri

okončine

da šilijo poglede k njej

neprepoznani

se obračajo vrtijo

cvrejo premraženi

v kotlu skomin

in kličejo s kopjem

iz katerega priteka

vodena kri

ne hodi človek

ne drami besa svojega srca

ne oblizuj podplatov

ne malikuj kanalov

in prinčevih podgan

ne čakaj nje

ki milostno hlapčuje sebi

in otrokom cepljenih vasi

razdira tramove

črpa zenice malodušnih

zavlačuje rane

in ko postavi piko

sama izbere svoj konec

Vesna Šare