Ko mene več ne bo
me boste še poznali?
Telo bo ovenelo,
a duša bo ostala,
ko zaprl bom oči.
Ne bom več slišal
vašega petja,
in moje oči
ne bodo gledale cvetja,
ko mirno bo ležala,
ko večno bo zaspala,
lupina moje duše.
Takrat naj se spomni,
vsak, ki me je poznal,
mi zadnjo željo izpolni,
da bi prav vsak na svetu,
ime neznano
si zapomnil.
Tako spomin
na moja dela
večno v srcih bo živel.
Dragi Anže
domnevam, da si mlad, kot kaže slika, domnevam, da si jadralni padalec ( ali, pa kaj podobnega ), tako sliko sem si ustvarila o tebi. Pišeš lepe pesmi, ob branju te zadnje, pa me je močno stisnilo pri srcu, predvsem zato, ker si že v eni od prejšnih pisal nekaj o klicu matere zemlje in oblakih, kjer bi ti narjrajši ostal....upam, da so moje skrbi odveč, kajti rečem ti, življenje je lepo ( lahko mi verjameš, ker sem že starejša ). Oprosti za tako dolg nagovor in le piši še, ker te beremo.
lp gorskijavor
Pozdravljeni,
žal nisem jadralni padalec, kot ste si mislili, sem le (dokaj) navaden fant, ki ga pisanje veseli, a v srcu nosim bolečino. Seveda naj vas to ne skrbi, saj ostajam trdno na tleh in Vam zagotavljam da se te sence ne bodo priplazile v moje življenje.
Lp Anže
hvala Anže - potolažena
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Anže Fijavž
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!