Odlična je. Vredna večkratnega branja.

Lp,

T.

Res vredna večkratnega branja.

Lp

Pi

Iskrena hvala obema. Tehnologija se spreminja, čustvovanja ostajajo zapisana v gene.

Lep dan

Tudi meni se zdi pesem zanimiva, morda se občasno malce zgublja, dela stranske rokave, ki niso ravno najbolj pomembni zanjo, ampak z malo popravki bi po mojem lahko bila prav imenitna. Po nekaj branjih sem imela občutek, da bi bil tale del lahko svoja pesem:  

Borim se z roko.

Prsti se spreminjajo v grabežljive kremplje.

Nimam jih več v oblasti.

Grebem pod platnicami.

Mešam spomine.

Čipkaste spodnjice, posušeni cvetovi belih in rdečih vrtnic,

listi s tvojo roko napisanih pesmi ...

Razgaljena.

Pred mano si bila gola do bistva.

Skoraj bi pozabil;

ljubica.

Na okenski polici je zacvetel kaktus.

Nisi vedela, da mi ne podarjaš samo bodic.

Skoraj neopazni zeleni cvetovi.

Še metulji so slepi zanje.

Ne razprejo mavričnih kril, da bi posrkali nektar.

Nisem botanik.

Mogoče oddajajo substance, ki mi meglijo možgane?

Relativnost časa...

Iz mene si ustvarila starca.

Prekleti možgani.

Tam nič ne bledi.

Z mreno prekrite oči tipajo le točke v prostoru.

Obrabljeni kremplji zapirajo knjigo.

Ničesar niso sposobni razpraskati.

Odložena na polici v ničemer ne izstopa.

Preverim žejo kaktusa.

Rad je v senci.

Ko bi le vedela, kako sta si karakterno podobna ...

Kaj meniš? Lp, Ana

Ana. Iskrena hvala za trud. Cenim ga. Saj je samo pesem za kakšen dan. Veš, Ana, res je "SMS". Eden izmed mnogih, ki so že izbrisani in so bili pravi biseri. V spominih se tudi izgubljamo, tavamo, zahajamo v stranske rokave ene reke. Preskakujemo v zmedenosti trenutka kleca. So prebliski, ki nas odnesejo, trenutki, ko iskreno prekoljemo meglo v možganih. Včasih vsi izgubimo jasnino. Izbrisane besede bi zničile učinek afekta. Vem, da ne zameriš. Naj kar ostane v nekem "trenutku".

Vem, da se zelo trudiš. Poklon, da, ne odnehaš.

Bodi dobro in res hvala ...

Filia, kaj pa, če bi naredila nekak kompromis? To pesem pusti tako, kot je, in objavi še eno, novo, pesem z Aninimi popravki. Tako bi imela oboje, čisto svojo pesem, nastalo iz sporočil, in drugo krajšo, samostojno pesem, bolj enotno in tekočo.

Kaj praviš?

Lp,

Vesna.

Hvala Vesna ; pero abstraktov. Če pesem objavim še enkrat prelomljeno na polovico, to ni več moja pesem. Že tako sem sama prelomljena, naj ostane "SMS". Saj je samo posodobljena oblika ljubih starih pisem. Dileme ostajajo enake.

Lepo te je brati in razčlenjevati tvoje pesmi kot celoto. Sedaj te že dolgo spremljam in tudi, če spet poniknem, portal ne ponikne.

Lep dan

Filia, Vesna, zanimiv pogovor se je razvil. Vsekakor sem za to, da je resnično življenje ujeto v pesem. Bolj ali manj to vsi počnemo, tudi bolj ali manj posrečeno ;) Kakorkoli, zdi se pa mi, da za "resnejše" delo na pesmi (ali kakem drugem besedilu)  avtor potrebuje odmik od te resničnosti - še posebej, če želi dati pesmi svoje življenje, razmišljati o njej kot novi samostojni celoti, ki bo govorila sama zase in ne bo več odvisna od resničnosti, po kateri je nastala. Ta oddaljitev od nastanka in približevanje k dovršenosti zna biti včasih tudi precej dolgotrajna in seveda ne brez napora.

Vseeno ti priporočam, da se čez nekaj časa vrneš k njej in jo dodelaš, da bo govorila neodvisno od tvojih spominov, doživetji, ampak na nek način univerzalno / bolj je pesem posebna, več se nas na koncu najde v njej. Mislim pa, da je v zdajšnji pesmi zanimiv potencial in je ne bi kar spustila z rok ;)

Hvala tudi za dobre misli,

še veliko navdiha, se beremo!

Lp, Ana

Spoštovana Ana. Le zakaj mi tvoje besede ne dajo miru? Pesem je življenje ... Opisala sem agonijo zavrnjenega ljubimca, njegovo razklanost v sebi in mislim, da je to čustvovanje ne glede na spol del vseh nas. Ne morem pesmi razpoloviti, ker potem dobi čisto drugačen zorni kot, sem pa v niansah upoštevala tvoje nasvete, določene podobe naredila mogoče manj zmedene.

Hvala za tvojo pozornost

Lp

Ne morem si tudi sama kaj, da se ne oglasim. Pesem je pesnikova. Kako se bralci najdemo v njej je naš problem. Če nas ne vskrka, se mogoče nismo dovolj globoko potopili. Vsaka pesem ne more postati skupna last različno čutečih ljudi. Vsaka pesem se ne da prirediti po nekem uveljavljenem kopitu trenutne"mode". Pesmi in oblike so si hvala bogu različne. Različni smo njihovi izpovedovalci. Vsak od nas bi lahko po svojem načelu pesnikovanja prirejal pesmi po svoje. Pa vendar se mi to ne zdi prav. Naša mnenja so zelo subjektivna. Opažam pri natečajih, kamor pesmi pošiljam in jih ocenjujo drugi ocenjevalci. Prihaja do velikih razkorakov. In tako je prav. Vsi beremo pesmi iz nekega svojega notranjega izhodišča, potem so tu še vplivi dnevnega razpoloženja... mnogo vplivov je, da kdaj kakšen dan pesem sede v nas, ali pa se samo odbije.

:)

Neko drugo mnenje iz današnjih časov pravi, da ni treba, da pesem razumemo, le da jo začutimo. In kar začutimo se včasih ne da dobro ubesediti. Osebno mi je bližje to, da pesem nekaj pove, da se lahko potopim v njeno vsebino.

In ta pesem govori.

lp

Draga  Lidija. Lahko ti to napišem. Velikokrat sva se že čutili skozi besede. Verjamem, da si razumela in ni pomembno, če sem jo napisala kot moški. Jing in Jang je v obojih. Kar se interpretacij tiče; mislim, da sem že dojela. Hvala za tvoje obširno mnenje. Bila si tako izrazita, da je vsako dodatno poglabljanje odveč. Nič ni absolutno, zato sprejemam relativnost ocenjevanj.

Iskrena hvala. Res mi veliko pomeni. Veš. Tudi jaz verjamem, da pesem govori. O marsikom izmed nas ...

Lep dan

Pozdravljeni,

ne gre za nekakšno "modno" priporočilo glede pesmi, ampak za pozorno bralsko mnenje, na pesem.si je seveda razpon poezije izjemno širok, a se  trudimo, da bi (tudi z velikokratnim branjem v razmikih) pozorno brali vse pesmi. Zaustavimo se tudi pri tistih, ki imajo očiten potencial, so sporočilne, se dotaknejo (kot je ta).

No, pa poglejmo na pesem kot celoto (in kako bi jo lahko spilili, kajti na nekaterih mestih se mi zdi, bi jo bilo treba):

Nočem.

Počutim se kot satir.

Prsti pritiskajo tipke.

Nočem.

Spet bom nizal prekleta dejstva v kozmične misli.

Verjel, da bodo predrla opno tvoje trme.

Postavila si si rok uporabe.

Jaz ga ne priznavam.

Oddana ...

Prikovana ...

Nočem.

Obdajajo me tvoje pozornosti.

Z dlanmi si podarjala svoje srce.

V roki držim skodelo /morda kak drug izraz, ker se potem skodela ponovi/  za pripravo zeliščnih čajev.

Podobe kamasutra ...

Moj obredni poljub s priokusom melise.

Tolikokrat sem pil iz skodele tvojega telesa.

Pred mano je votla knjiga s podobami pisanih metuljev.

Borim se z roko.

Nočem.

Prsti se spreminjajo v grabežljive kremplje.

Nimam jih več v oblasti.

Grebem pod platnicami.

Mešam spomine.

Čipkaste spodnjice, posušeni cvetovi belih in rdečih vrtnic,

listi s tvojo roko napisanih pesmi, kamnito srce ...

Razgaljena.

Pred mano si bila gola do bistva.

Skoraj bi pozabil,

ljubica.

Na okenski polici je zacvetel kaktus.

Nisi vedela, da nima samo bodic.

Neopazni zeleni cvetovi.

Nisem botanik.

Mogoče oddajajo substance, ki mi meglijo možgane?

Nočem.

Relativnost časa...

Iz mene ustvarjaš starca.

Preklinjam možgane, v katerih nič ne bledi.

Kot da mi je mrena prekrila oči,

zaznavam samo točke tebe v prostoru.

Relativnost časa ...

Obrabljeni kremplji zapirajo škatlo spominov.

Kot knjiga odložena na polici v ničemer ne izstopa.

Preverim žejo kaktusa.

Rad je v senci.

Ko bi le vedela, kako sta si karakterno podobna ...

Nočem.

Vseeno pritisnem tipko: pošlji.

Nekje v nabiralniku blokiranih sporočil boš mogoče brala moj klec?

Briši ...

Tako enostavno ...

Nekoč bi zažgala pismo.

Vem, da bi vetru podarila pepel.

Seveda bi nekdo drug popravil pesem drugače, in prepričana sem, da bi jo tudi ti sama, če se boš še kdaj vrnila k njej. To, kar ti predlagam, je seveda samo eno od mnej, ki pa jih avtor lahko upošteva ali ne,

lp, Ana

Sem jo še enkrat prebrala in zdi se mi, da je v njej vse, kar si želela povedati in tudi ni motečih zaustavitev ... sicer pa pesem, ki mi je všeč tudi zato, ker ponazarja, da tisočletja znana občutja posameznika niso nič drugačna, četudi je po sredi sodobna tehnologija ... čestitke,

Ana

Spoštovana Ana. Natanko to sem želela podati. Noben prijem ne spremeni jedra. Svet se samo posodablja. Postavila si me pred težaven kompromis, vendar sem vesela, da sva se "našli". Poskrbela si, da pesem ne bo izginila v mojih labilnih popadkih ponikanja.

Hvala, Ana

P.s Vsi pišemo iz sebe, neglede na tematiko, ki jo podajamo.

Lp

Čestitam, nekoliko pozno, a iz srca!

Všeč mi je ... zelo.

Lp, Lea

Lea

Presenečaš me. Tako daleč nazaj si šla? Iskrena hvala tebi. Rada pišem v obeh spolih. Saj nismo tako različni. Spoštujem tvoje mnenje.

Mirno noč ...

filija, vem, da marsikaj spregledam, pa sem malo brskala ... in, verjemi, ni mi žal.

Tudi jaz rada pišem v obeh osebah, v mojih najboljših kratkih zgodbah je glavni lik vedno moški.

Tudi tebi mirno noč ...