Bolečina me raztrga, draga Hope,

tako da veš, da sva v istem razredu,

in ne rabiva plong ceglcev, ko piševa

test prosto po bolečini roteč jo, da

nikoli ne mine, tako je to, in tudi

tvoje pismo je šlo onkraj besed,

tja, kamor nas vabijo sirene in

erinije, me je raztelesilo, ubilo,

razgaljen do kosti zdaj sanjam

temno upanje namesto tebe, Hope,

in se ne upam zbuditi, ker je spanje

presladko in so sanje vsaj tako močne

kot tale tvoja pesem, ki daje upanje

najinemu temnemu soncu in si s kriki

zapira usta pred zamolčanim, ne vem,

zakaj na mesto greha še vedno dežujejo

prisilni jopiči, in pred čim nas varuje

slepota, ko se obrnemo navznoter, da

bi videli razbolelo srce v utripajoče oči,

ne vem, kako dolgo še, Hope, toda vem,

da dlje od trenutka, namenjenega večnosti,

v katerem je podoba tista, ki traja, v duhu

tega, ki jo nosi, samo to naj ti povem še,

Hope, preden se spustim v špilje odprtih

ran, iz katerih mezi moja utrujena kri,

da se sence slačijo vsak dan in da najbolj

paše kar najbolj boli, ker je potem vsak

napor zgolj oddih od prepotenega časa.

vidzigon