Nekoč prav tu bila je nota bela,

prijazna, tiha,  neprestana.

Prehajala je v upe

in jih grela,

izpirala vse strupe,

zaznamovala pesmi, polprebrana,

dokler  megla beline ji ni vzela.

Zdaj jo prenašam gosto, leno, sivo;

polega sluzasto na verze,

odbija  smisle zlogom,

para tkivo

pradavne rime krogom.

Zapleta  žalost med traverze

svinčene more. Seje vzbrst plesnivo.

*

Postajaš mračna, črna, prazna,

in ničev svet v naročja nosiš,

prekleta dolga senca 

brezobrazna!

Vem, tvoja je esenca

bel Nič. Za vstop ne prosiš;

zariješ se mi v glas, tišina blazna ...

Lidija Brezavšček - kočijaž