Svobodno iz lastne zemlje rastemo
kot drevo iz ploda, trta iz kamna,
roka iz telesa, izprožena noga.

Svobodno po tej zemlji orjemo.
Pustimo, da nas prerašča njena
hotljivost, hotnost njene biti.

Svobodno si kose zemlje režemo,
ne da bi nas razdelilo, njena
prisotnost nas je razprostrla.

Svobodno nas zasipava njeno oblije,
ne da bi nas zasulo, in ko pride sneg,
je njena toplina še večja.

Svobodno stopamo po svoji zemlji,
kot kipar s prsti po glini, po njeni
podobi smo zasnovani.

Svobodno smo vrnjeni vanjo,
kot se ladja vrača v pristan,
kot zrnje za golobe v parku
smo svoj lasten dar.

vidzigon