Nemiren je njen korak,

otožen pogled ne ujame smeri,

sprehod med vrtnicami je kot preklet.

Pred njo so same stare sledi,

nit njene poti se v daljavi izgubi,

in čas mimo nje hiti kot, da je ni.

Kot angel je iz neba, a sreče ne pozna.

čas ji ničesar ne da,

vsak svit  ji vzame utrip,

naloži nove skrbi,

kdaj bo konec te more, poti?

Novi korak med listi zveni.

V dlan prodira nov dan,

osamljen pogled,

skozi življenje drsi,

otožen je njegov korak,

to ni junak,

to je solza,

katera nemo v daljavo zre,

ter se sprašuje, kje je?

Oblak odpira pogled.

Skozi kopreno vidi sanje,

otožni pogled svojo senco spozna,

potopi se v dlan in sanja novi dan,

svet v katerem ni časa, v katerem sta sama, oba.

Nova vrtnica je nastala,

novi cvet je vzcvetel

in ju v večni trenutek objel.

Felix