Izpod oblakov

pobarvani dežniki

plešejo polko.

Hitro dežuje. Po strehi dežnika tolče moč hitrih kapelj.

Hodim hitreje, a noge postajajo čedalje bolj lepljive, mokre.

Bog se usmili, saj pravijo, da je tam zgoraj, kakor šef zemlje.

Nebo se umiri in dežuje kot bi poslušala glasbo, ki ne hiti.

V ritmu počasi vtikam podplate v mokroto in bolj sem mokra,

bližje sem suhim tlem. Pridem na suho in On ukaže: konec dežja.

Ravno toliko, da sem dala to vihravo izkušnjo skozi.

Mokra kot pes se slačim in oblačim suho. Sonce znova sije

in dežnik se suši.  Naslednjič grem vedrit pod streho

in ne grem več pod kap. Mavrica je edino veselje, ki se pokaže

v vseh možnih barvah. Dotikam se je kot sonce, on od zgoraj,

jaz od spodaj.

Božja zaseda

kaplje iz teme neba

čistijo oblak.

IŽ-lev