Nekako

se ne naveliča

nebo

nemirnih barv

gledam proti mostu

v bližini

izpod katerega se poberem

ko bo čas

ker ne maram iti domov

nočem iti

obsedim

ob prvih kapljicah

dotik je dotik

in veter pozibava

vejevje mojega drevesa

ptice še pojejo

nebo pa godrnja vse glasneje

namenim mu pogled

brez vsebine

in sedim naprej

telefon molči

sprehajalcev ni

skomignem z rameni

in sedim naprej

kot zapuščen pes

z lačnimi očmi

ki želijo znan obraz

zaman pogledi Igor

si rečem

in samo še sedim naprej.

igor žuravlev