Letiš, brez kril.
Ujet v telo.
Lebdiš, kričiš,
"Kdaj konec bo!"
Želiš si luč.
Modrino neba.
Želiš si vrata.
V neskončnost sveta.
Trpiš, klečiš.
Strt od ljudi.
Bediš in prosiš.
A upanje bledi.
Zlo dobro opisano.
lp
Darja
Sama svoja, upanje vedno ostaja, dobrodošla na portalu.
Stojan
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Sama svoja
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!