Kot nadrobljen spomin

so kaplje stekle po obrazu

v vsa presahnjena morja,

takrat je čas zavzel groteskno obliko,

obličje je vztrepetalo in po vrhu sinusoide

se je zapeljal absolutni odmev prvega glasu.

Govoril je v tonu petja

in v harmoniji početja se je ležerno praskal ,

delal je le tisto, kar ima rad in oboževal tisto, kar ga ljubi.

Vedno si je to želel;

zbujanja na prsih, podojen z mirnostjo

enostavnih rešitev za uganke sveta,

prisluškovanja tektonskim premikom,

zbadanja fotonov skozi zaraslo kožo,

predihavanja vetrovnih noči,

kot vtikanje srca s šivanko razuma,

da razpara vidno in preseka čutno.

In ko se morja

napolnijo v zadnji kaplji očesa,

pogleduje, če vesolje pluje brez skrbi,

a prostor stresa čas, kot bingljanje ure na steni,

ki večno in mirno pod svodom stoji.

Dare Gozdnikar