So črke vesele vsevprek se,
preko otroških ustec podile,
se slinile in brbljale,
ujeti pa se niso dale.
Na koncu pa dve,
kateri sta mi vedno najljubši bili,
sta skupaj stopili, se umirili
in besedo mama sestavili.
Potem bilo je vse lažje in lažje,
vsak dan nove besede,
kot neustavljiv slap
preko otroških ust so vrele.
Danes sem jima res hvaležen,
čeprav že zelo betežen,
saj beseda mama,
najlepša je duševna hrana.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: gorskijavor
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!