Odprla si mi svojo kožo napeto
kot struna pod lokom časa ko igraš
na moje zveriženo a deviško telo
že stokrat sem te izgubil milijonkrat
sem te utopil te žrtvoval na oltarju
lastne nečimrnosti pa tudi tvoja jeklena
bit me ni zlomila imava vero ki presega
najino sredobežnost najine razlike
ki jih je več od podobnosti pa vendar
je moja ljubezen nič v primerjavi
s tvojo ki se je kopala v magmi suhih
noči in krikov po odsotni bližini ah
ti spomini počasi izginjajo kot oblaki
na vlažnem nebu ki obeta vstajenje.

Nikoli te nisem izgubil ker te nikoli
nisem zares imel pa vendar je nekaj
več od ljubezni in to nekaj srkava
kot pelin med z osatov ukradenega
trenutka ki ga hraniva za skupno
večnost o žena prepovedan sad
mojega ovdovelega duha mesto
sprave mojih nasprotij preročišče
tvoje boginje ki se bode ko nas gladi.

Moja ljubezen do tebe je neskončno
daljša od trenutka ki nam ga za večno
obljublja objem pa tudi jama je lahko
luknja do nebes in še čez in to veva
oba moja draga žena my baby ne vem
in mogoče niti ni važno zakaj te videti
ne smem gole pred samim sabo
sam pa sem že dolgo časa brez
obleke še koža je bolj redka in komaj
skriva brbotanje črvivega mesa tako
je to pa vendar te ljubim bolj od svoje
bolečine močneje kot ljubi rano meč
in ti to veš in znaš sprejemat draga
moja in tudi če je treba svoje trne skrit.

Podarila si mi tri otroke jaz pa tebi sebe
dala si mi tri Jaze ki oblikujejo moj Jaz
tri ogledala ki sem jim ogledalo jaz
ko kažem sebi njihov obraz ki je od
nekdaj moj nesorazmerje je lahko tvoja
žrtev ali pa najina zmaga stvar izbire
kakor sta raj in pekel stvar perspektive
pa saj ti vse to veš že davno pred mojim
rojstvom ki si ga izbrala za svojo zvezdo
ki nama srečno usmerja pot ko stopava
po črepinjah izginulega upanja na
razdevičeni svet temni svetlobi naproti.

Tvoje ime me zaboli v maternici greha
ki ga ni pa vendar zakaj sem potem
vedno že kriv pred tabo in pred svetom
kriv ker sem se rodil v temo upanja na
nič ki presega mojo hropečo bit o kraljica
moje noči žena tvoja so vsa imena ki jih
hočeš nositi na veke tvoj Vid Sagadin
Žigon ki sprejel je tvoj bonton in se
utelesil v sanje tvojih otrok ki jih speče
sanja Bog naj bo po tvoje srce moje
ker veš da Žigon je čisto bolan ker
hoče biti obala tvojih sanj na katerih
najina deca postavljajo stolp zaupanja.

In nazadnje pridi še nenapovedano
v moje sanje jaz pa bi v tebi rad pozabil
nanje zdaj ko dežuje na magistratu sreče
in pleševa v dežju in sva postala drug
drugemu ležišče raje kot odložišče egov
prihajava z drugih bregov pa vendar
skupaj tvoriva reko ki teče v ocean
spomina kjer kraljuje bolečina naj
zažge in skupaj jo bova pogasila ja
moja mila draga žena in odšla kjer smrt
ni več doma le še vera upanje ljubezen.

vidzigon