iščem vrzel v času
sekundo poguma
medtem ko sediš prav blizu mene.

roka je blizu
a vsak gib se zdi akrobacija
vredna le izvežbanega mojstra.

pogled mi polzi s s krvjo poškropljenega platna na tvoje levo uho
pa naprej po licu do kotička tvojega nasmeha.
celo predstavo bi z veseljem zamudil.

končno me upanje premaga
končno stisneva se v en sam lik
spoznavava ovoj skafandra in bitje najinih črpalk.

še ko kulturni ljudje počasi zapustijo svoje mesto
ko se vrnejo v svet
bi kar objeta obsedela še nadaljnih tisoč let.

a imajo za primere take v dvorani poskrbljeno
gospa na vratih čaka in v molku namiguje
najina predrzost je le greh.

pa pobereva kopita in še šila pa marelo
brez skrbi
nekaj pa trenutkov le še imava
preden presune naju kratek stik.

zverina uide s povodca
se ti zagrize v poljub
sebi spet obljublja zmago
najini nesreči navkljub.

prevzameš nase ta nesrečni molk
brez težav ga zasukaš naokrog
spet na najinem obrazu sije sonce
ded preteklosti je jok.

mali mojster