Na moherjevo blazino

sem ti sredi obraščenega parka

položila svoje utripajoče srce

dotikala z dlanjo tvoje povrhnjice

te počesala med prsti tvoje rjave lase

odšla navzdol proti zemlji izpod naju

nocoj je mirna noč

samo v očeh naju dveh ki kličeva v nebo

kakor dva polnočna volkova

vlečeva iz sebe zadnjo sapo s krikom konca

obmirovale so zvezde

odmev je vzelo nebo

in kličeva do marsa,

kličeva do venere,

do vlažnega dna zemlje.

IŽ-lev