Sijaj brez telesa
V črni škatlici noči te iščem,
kaj pa vem, zakaj.
Česar se lahko dotaknem,
vse, kar okušam,
vse, kar poljubljam in objamem,
v vsem mi zrasteš,
se z zelenimi prsti nevidno zapišeš.
Tudi, če te ne posejem.
Tudi, če te ne pogrešam.
Tudi, če te ne požanjem.
Tudi, če te ne vidim in ne slišim,
mi zreš v oči,
molčeča spogledljivka
barvitih razkošij,
sijaj brez telesa.
Z rdečimi bucikami te pripenjam
na svojo goloto,
da kapljaš po meni.
Da me dihaš, povsem svojo.
Iz same sebe tvojo.
Tako ja, Majda, izredno občuteno; všeč mi je ta tvoja pesem. :-)
Lp, Sašo
Hvaalaa, Sašo!
....saj oba poznava ta sijaj... :)
Sijajen dan :),
Majda
Poslano:
02. 06. 2016 ob 18:53
Spremenjeno:
02. 06. 2016 ob 19:16
Ljubezen?
Najpomembnejša sila na svetu, ja. Poleg miline. Ta je pa prepogosto zanemarjena.
Saj, ne vem, če si to mislila, veš. Pesmi si pogosto interpretiram po svoje.
Lp,
T.
OJ!
Ko pesem odide iz nas, postane od vseh. V vsakem pogledu ima drugačen obraz, v vsakem obrazu drugačne oči... Ti si videla Ljubezen...jaz Poezijo :)
Ampak, prav imaš: vsaka Poezija je Ljubezen in vsaka Ljubezen je Poezija...
Objem,
Majda
Fizičnost pesmi, ki se oblikuje iz noči, globine, od znotraj, zato je svoje tvoja, čestitke,
Ana
Urednica Ana, hvala
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
- 02. 06. 2016 ob 07:29
- Prebrano 781 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 473.1
- Število ocen: 19